Žirija v sestavi umetnika Marka Šajna, lanskoletne zmagovalke Petre Berčan, Špele Pečjak in kuratork programa ZINE VITRINE Maše Žekš in Eme Kobal je po temeljitem pregledu, premisleku in diskusiji za razstavni projekt v Kinu Šiška in koprodukcijo zina v letu 2026 izbrala projekt 4MGPX BeGe avtorja Manuela Brajnika.

K samostojni razstavi v sklopu programa ZINE VITRINE v galeriji DobraVaga so v letu 2026 vabljeni avtorji in avtorice zinov:

• Eva Klymiuk: It was a late summer eve when I died on a dried wheat Field
• Arek ‘’Klej’’ Barankiewice: preLOVEium, Dwa00zera: Nothing Dries Faster Than Tears
• Custodio Maxime: Mud Ball pt. 2
• Lav Mrenović: I Feel Like Contemporary Art Is Over
• Lucijan Prelog: Temple of Asentra
• Lara Deotto Bat: Da se boš vedno spomnila
• Teodor Kopicl: Raw Youth

Vsem sodelujočim se najlepše zahvaljujemo, da so z nami delili svoje nove, stare in zanimive projekte ter delček lastnega ustvarjanja. Vsi prispeli zini bodo arhivirani in na voljo za listanje v naši ZINE VITRINE čitalnici v galeriji DobraVaga. Vabljene in vabljeni!

Obrazložitev žirije: 4MGPX BeGe, Manuel Brajnik, 2025

Zin nastopa kot hommage, nekakšen vizualen dnevnik prvoosebnega doživljanja Beograda. Zin, ustvarjen v tehniki barvnega sitotiska, vključuje podobe vsakdana, običajnih mestnih prizorov in liminalnih prostorov, ki sicer velikoformaten, čvrst in barvno živahen zin opremijo s pritajeno atmosfero minljivosti, upora in slutnje po nenehnem spreminjanju. Zaznamujejo ga abstraktne oblike in vizualni fragmenti v mestu posnetih fotografij. Te je avtor preoblikoval, popačil in adaptiral z uporabo mešanih tehnik, digitalne in analogne video opreme in kolaža, končni izdelek pa na papir prenesel v tehniki sitotiska živih vijoličnih, oranžnih in fluorescentnih barv. 

Zin 4MGPX BeGe je žirijo prepričal zaradi svojega močnega vizualnega izraza, surovosti, intenzivnosti, dinamičnosti, barvnega kaosa, slojenja sitotiska in ustvarjanja ponavljajočega  se glitch učinka. Na nek način povzema vzdušje srbske prestolnice, še bolje pa ilustrira intenziteto, drznost, svobodo in občutek kolektivizma, ki ga uteleša beograjska umetniška scena. Po drugi strani se v svoji pojavnosti vrača k ideologiji in koreninam zina kot medija, ki je narejen ročno, omogoča reprodukcijo, dopušča napake, je igriv, a hkrati drzen, odločen in neapologetski. Odraža afiniteto do različnih umetniških tehnik, kombiniranja analognega in digitalnega in pozornosti za taktilnost in izkušnjo bralca.