Kovanje utopij raziskuje, kaj pomeni oblikovati vizije radikalnih možnosti v času ekološkega zloma, tehnološke prenasičenosti in družbeno-politične razdrobljenosti. Kovati pomeni ustvarjati, oblikovati, snovati, obdelovati, pripravljati nekaj, kar kroži – idejo, gesto, odnos in spraviti to nekaj v obtok. Utopija, dobesedno »ne-kraj«, tradicionalno pojmovana kot načrt ali zamisel nečesa ideal(izira)nega in zato neuresničljivega, pa je vedno obstajala onkraj dosegljivega.
Dela na razstavi ne ponujajo pobega iz kriz ali bleščečih vizij popolnega sveta, temveč začasna zatočišča, spekulativne geste in načine bivanja, ki nastajajo znotraj fragmentirane sodobnosti – ne onkraj nje. Eksperimentalna in interdisciplinarna dela predstavljajo spekulativna dejanja odpora, empatije in ustvarjalne preobrazbe. Umetnice in umetniki vstopajo v odnos z vidnimi in nevidnimi okolji – od spornih mejnih območij, regenerativnih ekosistemov in biomov do manipuliranih biologij in posthumanih želja. Njihova dela preizprašujejo dominantne sisteme, razkrivajo ideološke manipulacije in izzivajo antropocentrične hierarhije. Če je bila utopija nekoč domena manifestov, jo umetniki in umetnice tu pojmujejo kot odprt, procesualen prostor domišljije in delovanja, ki ponuja drugačen način bivanja z in v svetu; kot možnost, da si drugačen svet ne le zamislimo, temveč ga tudi zaznamo in začnemo soustvarjati – utopijo kot prakso, ki se dogaja tukaj in zdaj.
Michael Valiquette razkriva iluzijo nacionalnih utopij, ko nas sooči s surovo resničnostjo prečkanja mej med ZDA, Mehiko in Kanado. V slogu reportažne fotografije kritično dokumentira polarizirajočo naravo ameriške obmejne politike, katere vse ostrejše posledice se zrcalijo predvsem na telesih tistih, ki poskušajo te meje prečkati. Valiquette zavrača idejo meje kot abstraktnega pojma in poziva k večji empatiji in odgovornosti.
Andrew Carnie in Darya Warner možnost utopičnega zakoreninita v okolju in prsti. V svoji umetniški praksi vpeljujeta intimne odnose z naravo in njenimi biomi ter udejanjata etiko krožnosti in vračanja, s čimer poudarjata soodvisnost človeka in narave ter vzajemno skrb kot edine možne temelje svetlejše prihodnosti. Predlagata utopijo, ki ne temelji na tehnoloških novostih, temveč na radikalni vzajemnosti z okoljem, v katerem živimo.
Angelina Almukhametova in Stephanie Rothenberg si zamišljata tehnobiološke utopije, kjer sintetični sistemi sobivajo z živim. Pri Almukhametovi neonska svetloba – nekoč simbol presežka – neguje alge v kibernetskem sistemu, kar odpira vizijo prihodnosti, v kateri tehnologije ne izkoriščajo, temveč skrbijo in sobivajo z živimi organizmi. Rothenberg medtem v spekulativni instalaciji predstavi kiborg ostrige, ki potrošniško željo pretvarjajo v ekološko ozaveščeno zavest, in poda satiričen komentar na t. i. modre ekonomije in kritiko tržne apropriacije utopičnih obljub.
Špela Petrič razgalja nevidne infrastrukture industrijskega kmetijstva in predstavlja, kako avtomatizacija oblikuje našo prehrano. Z uporabo slik, ustvarjenih z umetno inteligenco, in podatkov iz robotskih rastlinjakov razkriva, kako tehnološke obljube o popolni avtomatizaciji prikrivajo realnosti nadzora, optimizacije in raztelešenja.
Jude Abu Zaineh raziskuje prepletenost diasporne identitete in mikrobnega življenja določenega prostora in časa. Petrijevke, v katerih se nahajajo nevidne kolonije bakterij in fermentov, ustvarjajo metaforične povezave z nenehno evolucijo kulturne in geografske pokrajine ter v njenem delu postanejo arhivi spomina – tako bakterijskega kot kulturnega – in razkrivajo tihe geste odpora ter preobrazbe.
Leena Saarinen v trilogiji (Vaba, Ptičje petje in Etude za ptice) prisluhne onkraj človeškega. S posnemanjem, žvižgi in zvočnim prevajanjem ptičjega petja si zamišlja svet, v katerem obstaja skupen medvrsten jezik, ki ni le privilegij človeka. Razgrajuje jezikovne hierarhije in namiguje, da se utopija morda začne s poskusom govoriti z in ne nad drugimi živimi bitji – v komunikaciji med ptičjim napevom in človeškem odgovoru nanj.
Začasni del razstave predstavljata še intervenciji Adama W. Browna in Melise Cano, ki vsaka po svoje kujeta svoji utopiji. Adam W. Brown na provokativen način ponovno zamišlja srednjeveške čudeže skozi mikrobne posege. Ko »okuži« evharistične hostije s krvavo rdečimi bakterijami, destabilizira meje med svetim in posvetnim, znanostjo in vero, naravo in mitom. V dobi spektakla njegovo delo zastavlja vprašanja, kaj šteje kot dokaz, vera in ponaredek, ter oblikuje utopijo, ki je utelešena, skeptična, znanstvena in mitološka hkrati.
Instalacija Melise Cano se aktivira le, ko obiskovalci utišajo svoje glasove, s čimer umetnica ustvari odziven zvočni prostor, oblikovan z lučjo, temperaturo in prisotnostjo. S tem tišino preobrazi v kolektivno, zvočno dejanje uglaševanja. Njeno delo nakazuje, da utopije ni treba doseči z glasnimi deklaracijami ali veličastnimi gestami – najdemo jo lahko v skupnem poslušanju, v subtilnem prepletu okolja, telesa in tehnologije, kjer se zavest poraja iz tišine in skrbi.
Kovanje utopij predlaga, da prihodnost ni dokončan ali domišljen načrt, temveč prostor nenehne vaje, gibanja in sprememb. Umetnice in umetniki ne ponujajo enotne vizije, temveč raznolika orodja za različne načine občutenja, uglaševanja, prilagajanja in zamišljanja. Utopija tako ni nedosegljiv ideal, temveč možnost drugačnega načina vzpostavljanja odnosov z drugimi, naravo, nevidnimi strukturami in lastnimi telesi ter kovanja skupnostnega sobivanja z več-kot-človeškim svetom.
Jude Abu Zaineh, Angelina Almukhametova, Andrew Carnie, Darya Warner, Leena Saarinen, Stephanie Rothenberg, Špela Petrič, Michael Valiquette // Adam W. Brown, Melisa Cano
Vstop prost.
9. 9.–5. 10. 2025
***
TTT2025 / Tabu – Transgresija – Transcendenca v umetnosti in znanosti kolofon
Organizacija: Oddelek za avdiovizualno umetnost Jonske univerze v sodelovanju s Kinom Šiška in Projektom Atol
Podpirajo: Kapelica, Cirkulacija 2, Pixxelpoint, Intellect, InArts – Interactive Arts Lab, Xcenter, GO! 2025
Ustanoviteljica: Dalila Honorato
Organizacijski odbor: Dalila Honorato (Jonska univerza), Jasna Jernejšek (Kino Šiška), Uroš Veber & Lara Mejač (Projekt Atol), Peter Purg (Univerza v Novi Gorici)
Produkcija: Lara Mejač, Uroš Veber
Kuratorka razstave: Jasna Jernejšek
Kuratorji performansov: Dalila Honorato, Jasna Jernejšek, Peter Purg, Uroš Veber
Kuratorji projekcij: Maria Chalkou, Marc Dusseiller, Adam Zaretsky
Lektura in prevod: Daniel Sheppard
Oblikovanje: Ioanna Logaki
