Na predzadnjem večeru 6. edicije festivala V-F-X Ljubljana bo predstavljen avdiovizualni glasbeni performans Propulzor – Partitura za ladjo Galeb, ki ga je navdihnila zgodovina Galeba, znanega kot »ladja miru« in »ladja prijateljstva«, v kontekstu jugoslovanske politike in gibanja neuvrščenih.
6. Festival eksperimentalih avdio-vizualnih praks / 12.–17. 5. 2026
Celoten program: https://www.vfx-ljubljana.si/
Zvok kovičenja sekcij se prepleta z zvokom udarjanja na desetine kladiv po jeklenem trupu. V krmi ladje štirje delavci popravljajo os, na katero bo čez mesec dni nameščen novi propeler. Ladijski monterji pospešeno vgrajujejo cevi in ključavničarsko opremo, tesarji v notranjosti dokončujejo lesene komponente, vgrajene v asketsko utesnjene in zelo skromne sobe, medtem ko ladijski pleskarji preizkušajo prve premaze in iščejo pravi odtenek barve za ladjo, katere prvotno načrtovano ime je bilo Mornar. Kličejo si, se dogovarjajo, med odmori pijejo vino, delavci iz italijanskega Tržiča se še vedno mučijo z jezikom, a že obvladajo tehnične termine in se v delovnem okolju dobro znajdejo. Ladja, na kateri delajo, jim je dobro znana – prav oni so pred petnajstimi leti skonstruirali njeni »sestri«. Verjetno so se prav taki prizori odvijali v puljski ladjedelnici Uljanik na začetku 50-ih let prejšnjega stoletja, ko je oglušujoči hrup z navoza polnil ulice starega mesta in s kakofonijo zvokov izdajal, da v Pulju raste še eno mesto. V suhih dokih tega mesta − Uljanika – so se v tem obdobju bližala koncu precej obsežna dela na šolski ladji Galeb, tisti, ki se bo v spomin zapisala kot »ladja miru« in »ladja prijateljstva« v kontekstu jugoslovanske politike gibanja neuvrščenih. Zgodba pravi, da so ji prav delavci Uljanika nadeli ime Galeb, zahodna obala Otoka pa je po njem dobila ime Molo Galeb. Z Uljanikovih navozov so se spuščale jeklene velikanke, a ladjedelnica je hkrati ustvarjala tudi močne simbole. Vendar ontologija jekla, za razliko od ladjedelništva, ki oblikuje in opredeljuje propulzivnost tega trdnega materiala, ni obstojna kategorija.
V iskanju zvoka in slike, ki sta vpisana v zgodovino te ladje, nismo našli zgolj celega niza prasketanja, škrtanja, šumov, odzvanjanja in vibracij, ki jih lahko zaznamo s pozornim poslušanjem na palubi, prav tako kot v iskanju njene vizualizacije nismo našli zgolj »reprezentativnih razglednic«. RAMB III, projektiran in izdelan v času fašizma za potrebe kolonialnega gospodarstva, je tretja v seriji štirih sestrskih ladij, ki so morale orati morje med Italijo in okupiranimi deželami v Afriki. Zvok ukaza, ton rasizma, vzklik kaznovanja, omalovaževanja in poniževanja – una nave che scende nel mare, è un altro elemento che aumenta l’efficienza bellica della Nazione – in v končni fazi bojevit vik zastrupljene nacije bodo v svoj vrtinec posesali tudi to oboroženo tovorno ladjo. Toliko sta nam zvok in tišina njenih – dobesednih in metaforičnih – ruptur bila pomembna. Teh pa ni manjkalo, prav nasprotno. Kako drugače interpretirati pravo odisejado, ki se je začela v libijskem mestu Bengazi, ko je RAMB III ostal brez premca, potem pa je do Trsta navigiral vzvratno, a ritroso, prek krme? Kaj so slišali njegovi mornarji med plovbo skozi Otrantska vrata, kakšen krik je takrat izpustila okrnjena in ranjena macchina bellica navale, vojni stroj in ladja norcev, ki se je podala na praktično nemogočo dogodivščino? Kakšen je bil zvok bomb iz ameriških letal, ki so jo pred koncem vojne zadele v reškem pristanišču in potopile na dvaindvajset metrov globoko dno? Je bila zadnja misel ubitih članov posadke ladje, ki se je v tistem trenutku že imenovala Kiebitz, njena nova namembnost pa je bilo polaganje min, povezana s »čudnim« zvokom granat, kot navajajo posamezna poročila? Zvok, ton, vibracija in hrup niso sekundarni v življenju te ali katerekoli ladje, saj so hkrati eden od obrazov rupture, cezure, prekinitve in počenja na morju, ki je človeku nenaravno in pogosto sovražno okolje.
Gibljive slike zahtevajo zvok. Toda pod vodo ga ni; v vodi zvoka še vedno ni mogoče zabeležiti. Hidroakustiko ključnega trenutka v življenju te ladje zato velja rekonstruirati na podlagi podvodnih posnetkov, tako kot se glede na obliko lobanje lahko pozorno in spekulativno rekonstruira človeški obraz. Šele na ta oživljeni način bomo lahko razumeli celovitost dogodkov in situacije, ki je vtkana v temelje ustvarjanja simbola »ladje prijateljstva«. Šele ko zaslišimo zvok podvodnega varjenja, kovičenja, šumenja, ropotanja in dihanja v težki podvodni obleki, svojevrstnega »industrijskega dialekta«, bomo lahko razumeli skupno slovnico jezika neuvrščenosti. Pred Gamalom Abdelom Naserjem, Džavaharlalom Nehrujem, Indiro Gandhi in Josipom Brozom Titom so se na prihodnji ladji Galeb v vrsti poskusov, da jo dvignejo z reškega morskega dna, pod vodo mudili Vlado Kokezar, Vicko Lapov, Skopazzi, Bonifačić in Filčić. In tam, v nekakšni reški plodni vodi, so potapljači-porodničarji povlekli ladjo na površino in jo prepustili delavcem Uljanika, ki so jo potem pripravili za šolsko vojaško floto in hkrati simbolični sistem takrat mlade socialistične federacije.
Propulzor zato ni le propeler, ki moč motorja pretvarja v potisk, ki premika ladjo. Ni zgolj elisa, ki ladjo potiska skozi prostor, propulzor je hkrati tudi intenziteta, s katero ta ladja diahronično pluje od Ligurskega morja proti Jadranu in potem naprej proti Jonskemu in Tirenskemu morju, proti reki Temzi, Sueškemu prekopu ali Bengalskemu zalivu. Propulzor je hkrati tudi mrtvi čas ladje na dnu morja pa tudi njeno telo, ki simbolizira mir, hkratno počenje in kovičenje, njena potopitev in izplav. Propulzor je zaustavljeni propeler ladje v srcu terciarnega gospodarstva. Propulzor je prihodnja atrakcija.
– Andrea Matošević
Propulzor, Partitura za ladjo Galeb
Alen Sinkauz – glasba
Nenad Sinkauz – glasba
Andrea Matošević – raziskava, koncept in besedilo
Vladislav Knežević – koncept in režija filma
Miodrag Gladović – večkanalna zvočna postavitev, oblikovanje zvoka
Mario Kalogjera – montaža in obdelava slike
Hrvoje Pelicarić – tonski mojster
BIO
Nenad Sinkauz je diplomirani etnomuzikolog, skladatelj in izvajalec ter dobitnik petih zlatih aren za filmsko glasbo na puljskem filmskem festivalu. Trenutno raziskuje preslikavo MIDI za električno kitaro in sodeluje pri številnih avdiovizualnih, gledaliških in koncertnih produkcijah.
Alen Sinkauz je diplomirani muzikolog, skladatelj in izvajalec ter dobitnik petih zlatih aren za filmsko glasbo na puljskem filmskem festivalu. Sklada in oblikuje zvok za glasbeno-scenske, plesne in gledališke predstave ter radiofonske, na določeno prizorišče vezane in multidisciplinarne produkcije.
Miodrag Gladović je diplomirani inženir elektroakustike, glasbenik, glasbeni producent in multimedijski umetnik. Sodeluje s številnimi domačimi in tujimi umetniki kot oblikovalec zvoka ali pri tehnični realizaciji multimedijskih in interaktivnih umetniških instalacij.
Mario Kalogjera je izvedbeni animator in grafični oblikovalec. Ima bogate izkušnje v postprodukcijskih fazah dela pri vrsti projektov, ki vključujejo animirane, eksperimentalne in kratke 3D-stereoskopske filme, ki jih je ustvarjal za HRT, Zagreb film, Bonobo studio in Kinoramo.
Andrea Matošević je univerzitetni profesor in raziskovalec na področju etnoantropologije, kulturologije, zgodovine in filozofije. Objavil je več deset znanstveno-raziskovalnih del in šest monografij. Njegova zadnja monografija nosi naslov Kolos Jadrana. Industrijski film i brodogradilište Uljanik u drugoj polovici XX. stoljeća.
Vladislav Knežević je medijski umetnik in režiser. Prvenstveno se ukvarja z avdiovizualnim raziskovanjem in ustvarja dela z uporabo že posnetega video materiala, digitalne fotografije, mikroanimacije, stereoskopske 3D-tehnike in generativnega elektronskega zvoka, s čimer skuša ustvariti novo izkušnjo gledanja filmskega medija.
Organizacija: SCCA-Ljubljana in Kino Šiška. S podporo Ministrstva za kulturo in Mestne občine Ljubljana.
