Ples/gledališče

09. 04. 2019

Katedrala

ANA KREITMEYER IN SONJA PREGRAD: TAM ZUNAJ IN TU NOTRI

To je performans o travmi, ki jo pred nas postavlja prihodnost zaradi dejstva, da še pride, tako kot naslednji korak, in ker ne vemo, kaj nas čaka tam zadaj?

To je performans o meni, o njej, o robu, ki naju ločuje in hkrati povezuje, o najinem srečanju, s katerim lahko preverim njene namene kot želje drugega, prav tako kot lahko ona preveri moje, to je performans o negotovosti, ki je vedno vsebovana v ukvarjanju z nekom drugim, torej, o robu, ki nas obdaja, na odru, na ulici, na postaji, o robu, ki nas varuje in obenem tudi neizbežno izpostavlja, o razlogih in načinih, ki jih uporabljamo, da bi jih prečili in kako to srečanje, ki bi mu lahko rekli tudi dotik, spremeni, spodbudi, prekine in vliva strah, to je performans, ki enako kot številni drugi performansi v tem času strahu, govori o strahu samem, o nezaupanju, o zlohotni slutnji v nas in okoli nas, o nejasnem vprašanju, kdo je za vsem tem? Česa nas je strah, ko trepečemo zaradi stvari, ki se še sploh niso zgodile? To je performans o travmi, ki jo pred nas postavlja prihodnost zaradi dejstva, da še pride, tako kot naslednji korak, in ker ne vemo, kaj nas čaka tam zadaj? Kaj se znova začne ali je prekinjeno na tem mestu? To je performans o vsemu, kar bi lahko bilo, a ne more biti udejanjeno v obliki groze ali izgube, performans o naših neizrečenih strahovih, njihovi prosojnosti, o brezobličnih pošasti v naši notranjosti, tisti, ki jo hranimo z našim neustavljivim pričakovanjem, drži, to je tudi performans o napetosti, o napetosti na robu, o tem, kar bi lahko bilo ali mogoče tudi ne, o nečem, kar bi se lahko zgodilo ali pa bi lahko v celoti šlo mimo nas, o negotovosti, ki nam bo morda prihranjena ali pa tudi ne, to je performans o nečem, o nekem kraju, o mogoče, o intenzivnosti negotovih in nepredvidljivih stvari, v tem performansu so naša telesa mehanizmi produkcije nelagodja, Ana pravi, da je ta performans nastal iz stvari, ki jih naše telo kopiči vase in živi, Sonja doda, da prihaja iz panike, ki jo sicer občutiš, a je ne razumeš, iz tesnobe sveta, ki živi na utelešenem robu, obenem pa tudi iz telesa, ki se prilagaja na vse našteto.

Koncept: Ana Kreitmeyer
Koreografija in performans: Sonja Pregrad in Ana Kreitmeyer
Dramaturgija: Ivana Sajko
Scenografija in oblikovanje svetlobe: Igor Pauška
Glasba: Alen Sinkauz

Projekt je bil realiziran s podporo Ministrstva za kulturo Republike Hrvaške in v sodelovanju s festivalom Perforacije, Teatar&TD SC Univerze v Zagrebu – Kultura sprememb in Uferstudios, Berlin.
Zahvale: Ana Savić Gecan, Barbara Friedrich, ekipa Hrvaškega filmskega društva, Kino Tuškanac, Studio 142, Liberdance in Jelena Erceg

Vstopnice v prodaji prek spleta in prodajne mreže Eventim.

Predvaja se…