Kar nosim s sabo je predstava, v kateri osem nastopajočih, vsi izjemni performerji_ke iz plesnega, gledališkega in glasbenega sveta, tkejo uprizoritev iz razmišljanj o osebni preteklosti, spominu, dvomu in hrepenenju. Čeprav so zgodbe osebne in intimne, se njihove niti med seboj povezujejo in rezonirajo v skupno izkušnjo.
Osebni pripetljaji, doživljanja in razumevanja so podstat za gradnjo odnosov med performerji_kami, v želji, da se intimno pregnete v univerzalno, performativno: Kaj nosim s sabo? Kaj imam vedno s sabo in česa nimam? Ali je to, kar nosim, težko?
Naš vsakdan je stalen boj z gravitacijo. Ali je s časom sila teže stvari, ki jih nosimo v nahrbtnikih, torbah, spominu, večja? Tisto, kar nosimo, nas stalno oblikuje. Kaj pa se zgodi, ko se odločimo svojo težo deliti, predati, razgaliti? Skupina deli in so-postavi izraz v širši kader, s čimer morda na videz nepomembne, nejasne ali obremenjujoče zgodbe za posameznika dobijo nov vpogled, poetičen prizven in morda tudi več zračnosti. S tem jih naredimo znosnejše, teža postane lažja in odpirajo se drugi prostori pojmovanja, skozi katera se gibljemo.
Koncept, koreografija in umetniško vodenje: Andreja Rauch Podrzavnik
Soustvarjanje in izvedba: Dejan Srhoj, Giorgia Belotti, Sara Šoukal, Luka Piletič, Maja Dekleva Lapajne, Jošt Drašler, Anja Bornšek in Andreja Rauch Podrzavnik.
Oblikovanje zvoka: Jošt Drašler, Christopher Benstead
Glasba (v živo): Jošt Drašler
Svetlobno in prostorsko oblikovanje: Jaka Šimenc
Tekst: nastopajoči ustvarjalci, pesem: Sara Šoukal
Fotografija: Nada Žgank
Video: Andrej Lamut
Produkcija: Federacija
Koprodukcija: CUK Kino Šiška, DUM društvo umetnikov
Izseki iz recenzije:
“…to gibanje je prodorno, ker je vanj vpisano nekaj, kar prepoznamo kot človeško – nežnost medsebojnega prilagajanja, odzivanja in komunikacije na kinestetični ravni rezonira z našo intimnostjo. Na drugi ravni pa predstava na mikroravni portretira dinamike medsebojnih odnosov in življenja v sobivanju s predmeti, ljudmi, mislimi in izkušnjami. A prisotno je še nekaj diskurzivno neopisljivega, ki ne deluje le na vizualnem nivoju gledalčeve recepcije, temveč to stori tudi na telesnem nivoju in v njem vzbudi (komaj) opazen subtilen meditativno-kinestetični odziv…Kar nosim s sabo v kondenziran trenutek ujame nekaj, kar morda pogrešamo, in to ne samo v postpandemičnem svetu, temveč v družbi distanc in konfliktov na splošno, a sočasno priča tudi o univerzalnosti, ki ni na ravni besed ali sporočil. Prepletanje ene in druge plati, podkrepljene z ilustrativnimi prizori osebnega pripovedovanja o predmetih in s poetičnimi prizori v toplino obdanega odra, uokviri predstavino nežno ganljivost…”
Maša Radi Buh, Subtilen portret neizbežne ranljivosti, Neodvisni, 29. 9. 2021
“…Plesna predstava Kar nosim s sabo je z uporabo uprizarjanja prenašanja spominov, tako utelešenih kot nesnovnih, odgovorila na večno zagato minljivosti…
…Papirnata podlaga, s katero in po kateri se je v predstavi plesalo, odtise dlani in stopal nosi v sebi, njena končna prezentacija in s tem valorizacija pa sta nam predstavili inovativni pristop utelešenja plesne predstave v materialni manifestaciji…”
Metod Zupan, Subtilen portret neizbežne ranljivosti, Neodvisni, 29. 9. 2021
