»V zgodovinskem času in v tehno-logični logiki smo daleč od Galilejevega teleskopa. Kljub temu ostaja ena podobnost: svet se ob opazovanju na novo poustvarja – in to ne le kot svet nebesnih teles in planetov, temveč tudi kot povsem drugačno, prostrano polje podatkovnih operacij.«[1]
Video instalacija Point Source[2] umetnice Lare Reichmann nas popelje v observatorij, kjer noč za nočjo trije akterji – astronom, operater in zrcalni teleskop MT – lovijo svetlobne sledi iz globin vesolja. Delo, zgrajeno na osnovi resničnih krajev, posnetkov in arhivskega materiala, oblikuje imaginarni svet, v katerem se odvije pripoved. Dnevni prizori puščavske planote prehajajo v nočni režim opazovanja, ko pokrajina ponikne v temo, nebo pa se spremeni v mrežo svetlobnih točk, tirnic in preletov.
Umetniško delo, ki je nastalo v soprodukciji Kina Šiška in Zavoda 2^32, povezuje dve prostorski ravni: osrednjo video projekcijo v dvorani Komuna ter spremljevalno razstavo v galeriji Kamera. Projekcija v Komuni, zasnovana kot video instalacija v zanki, vzpostavlja občutek nočnega časa, v katerem je proces opazovanja pogojen z natančnimi pripravami, kalibracijami in čakanjem. Razstava v Kameri deluje kot paratekst: s konstrukcijskimi elementi, izrezi videa, zvočnimi sledmi in fragmenti scenarija razpre notranjo zgradbo avtorskega projekta ter služi kot napovednik osrednje video postavitve v dvorani Komuna.
Lara Reichmann iz izkustva astronomskega opazovanja razvije zgodbo o pogojih, v katerih svetloba postane podoba in iz nje vznikne spomin – bodisi v podatkovni, arhivski bodisi v čutni, afektivni obliki. V zgodbi se vzpostavi obrat med poosebljanjem in razosebljanjem: človeška lika izgubljata svojo izraznost, medtem ko stroj pridobiva občutljivost in notranji glas. Astronom in operater s ponavljajočimi meritvami držita ritem dela; njuna prisotnost je tiha, skoraj mehanična. Zrcalni teleskop MT pa iz orodja preraste v pripovedovalca. Njegovo pripoved o opazovanju neba zaznamuje izkušnja nekdanjega sodelovanja s programsko enoto AHK3067, ki je zajete posnetke pretvarjala v izmerljive podatkovne nize kot material za nadaljnje analize in interpretacije. V tem spoju rutine, podatkovne obdelave in spominjanja se opazovanje razkrije kot razplastena praksa, kjer je manj pomembno, koliko materiala nastane, in toliko bolj, kako ga beremo, razvrščamo in vrednotimo.
Zgodovina opazovanja neba je obenem tudi zgodovina konstrukcije resničnosti – od zgodnjih opazovanj s prostim očesom, ki smo jih zapisovali v zvezdne zemljevide, tapiserije in koledarje, do sodobnih optičnih sistemov, ki podatke o svetlobi pretvarjajo v digitalne matrice in operacijske podobe.[3] Če je bilo v preteklosti več prostora za misticizem in simbolno branje, danes namesto teh prevladuje aparaturno podprta, podatkovna obravnava. A tudi zdaj svetloba do nas ne pride neokrnjena – prehaja skozi plasti optike, senzorje in algoritme, ki določajo, kaj lahko vidimo in kaj ostane skrito. Naše razumevanje vesolja je torej vselej posredovano skozi aparate, skozi zgodovinsko in tehnološko določene načine gledanja, ki so pogojeni z našimi pričakovanji in slepimi pegami.
Adrijan Praznik
***
[1] Prost prevod v slovenski jezik. Vir: Jussi Parikka, Operational Images: From the Visual to the Invisual, Minneapolis, University of Minnesota Press, 2023, str. 92.
[2] Naslov v prevodu pomeni »točkovni vir«. V astronomiji ta termin označuje pojav, pri katerem je zaradi velike razdalje svetlobni objekt na detektorju zaznan le kot ena sama točka.
[3] Gre za podobe, katerih namen služi delovanju, meritvami ter kalibraciji in navigaciji [pogleda].
***
Lara Reichmann (1995) je vizualna umetnica, ki deluje na področjih videa, animacije in digitalne grafike. Z združevanjem zgodovinskih fragmentov in fiktivnih narativov (pre)oblikuje zgodbe pozabljenih, izbrisanih ali izmuzljivih krajev ter likov, ki obstajajo na robovih zabeležene zgodovine. Njeni nedavni projekti se osredotočajo na posnetke daljinskega zaznavanja in fotografijo kot orodji za pridobivanje podatkov, s čimer problematizira objektivnost takšnega vizualnega materiala in razpršen pogled, ki ga omogočajo digitalne tehnologije. Z uporabo kinematografskih in gledaliških elementov raziskuje različne načine pripovedovanja zgodb v razstavnih prostorih.
***
Dvorana Komuna / video instalacija: 5.–6. 12. 2025; 15.–16. 1. 2026
Galerija Kamera / prostorska postavitev: 5. 12. 2025–16. 1. 2026
Odprtje: petek, 5. 12. 2025, ob 19. uri
Vstop prost.
Organizacija: Kino Šiška in Zavod 2^32.
***
Umetnica: Lara Reichmann
Kurator in avtor besedila: Adrijan Praznik
3D animacija: Jan Krek
2D animacija: Dora Pejić Bach, Lara Reichmann
Oblikovanje zvoka in glasba: Gašper Torkar
Igralci: Lina Akif, Ana Čavić, Rasfan Haval
Oblikovanje luči: Maša Avsec
Tehnična pomoč pri oblikovanju stojal: Jan Krek
Izdelava stojal: Urban Muck
Producenti: Simon Gmajner, Jasna Jernejšek, Rea Vogrinčič
Zahvale: Maja Bojanić, Andreja Gomboc, Maša Knapič, Eva Robida Blau, Eva Smrekar
Produkcija projekta: Kino Šiška in Zavod 2^32
Razstavo sta podprla Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana.
