Vrhunska ekstravaganca vokalnega jazza. Južnokorejska vokalistka z domicilom v Franciji je v zadnjih letih osvojila glasbeni svet z albumi, izdanimi pri založbi ACT: Voyage (2009), Same Girl (2010) in še posebej z letošnjim albumom Lento, ki žanje hvalospeve referenčnega glasbenega tiska, njen nastop na letošnjem Montreal Jazz Festivalu pa so uvrstili med vrhunce festivala. V
Vrhunska ekstravaganca vokalnega jazza. Južnokorejska vokalistka z domicilom v Franciji je v zadnjih letih osvojila glasbeni svet z albumi, izdanimi pri založbi ACT: Voyage (2009), Same Girl (2010) in še posebej z letošnjim albumom Lento, ki žanje hvalospeve referenčnega glasbenega tiska, njen nastop na letošnjem Montreal Jazz Festivalu pa so uvrstili med vrhunce festivala. V pričujočem projektu sodeluje z Ulfom Wakeniusom, nekdanjim kitaristom v kvartetu Oscarja Petersona, ki snema pod okriljem založbe ACT in se lahko pohvali z nominacijo za grammyja.
Redko se pojavijo pevke, ki jim uspe določen žanr pretresti v celoti. Takšen izreden talent najdemo pri Diani Krall in Norah Jones, ki sta vokalnemu jazzu prispevali povsem nov značaj, enako izjemna pa je korejska pevka Youn Sun Nah.
»Čudež,« »izjemno umetniško delo,« »čarobno,« »pevka svetovnega formata« – to je le nekaj neskončno pozitivnih medijskih odzivov na njene albume. Nah je v samo dveh letih prejela svojo četrto korejsko glasbeno nagrado, svetovno jazz nagrado BMW in jazz nagrado ECHO za najboljšo mednarodno pevko, hkrati pa je v Franciji, svoji drugi domovini, album Same Girl postal najbolj prodajani album leta 2011, poleg tega je Nah prejela nagrado PrixMimi Perrin du Jazz Vocal za vokalistko leta, vodilna jazz revija Jazzman ji je kot glasbenici leta podelila Choc de l’annee 2012, kulturno ministrstvo pa ji je podelilo red Chevalier de l‘Ordre des Arts et des Lettres, s čimer so jo postavili v ugledno družbo zvezdnikov, kot so David Bowie, Dee Dee Bridgewater in Dustin Hoffman.
Kakšna je skrivnost njenega izjemnega uspeha? Odgovor ponuja njen novi album Lento, ki združuje njene izjemne prednosti. Ena od njih je mešanje različnih kulturnih in glasbenih virov na spoštljiv, a nenavaden način. Poleg jazza in sorodnih žanrov namreč črpa tudi iz šansona, popa in folk glasbe. Svoje lastne kompozicije in dela članov zasedbe dopolnjuje z izjemno lahkotno različico korejske narodne pesmi Arirang, s skladbo Hurt alternativne zasedbe Nine Inch Nails, in klasično country pesmijo Ghost Riders In The Sky, katere avtor je Stan Jones, za njeno popularnost pa je poskrbel Johnny Cash.
Nah se tokrat prvič posveča tudi evropski klasični glasbi – naslov albuma se navdihuje v Preludiju op. 16 št. 4 v e-molu Aleksandra Škrjabina, katerega tempo je označen z lento, s to skladbo pa se vzpostavi tudi intimen, razpoloženjski in harmoničen svet glasbe. Svojo izrazno moč Youn Sun Nah posebej pokaže v mirnih in počasnih posnetkih – v ranljivem šansonu Full Circle, s srce parajočo žalostjo v skladbi Lament ali v umetniškem soglasju skladbe Momento Magico.
Na albumu Lento je še bolj očitno, da je pevkin glas tisto, kar pesmi povezuje. Njena precizna intonacija in izražanje, izjemen ritem in kristalno čist glas ji omogočajo, da iz minimalističnih oblik pričara močna čustva, čisto eleganco in čarobnost. Vse to pa zahteva izredno pretanjene in premišljeno izbrane spremljevalne glasbenike, zato je bila uspešna zasedba z albuma Same Girl tudi prva izbira za Lento: pevkin dolgoletni partner v duetih, kitarist Ulf Wakenius, basist Lars Danielsson in bobnar Xavier Desandre-Navarre. Četrti član zasedbe je nov – francoski čudežni harmonikar Vincent Peirani. Slednji je prispeval dve skladbi na albumu Lento in podobno kot za Youn Sun Nah tudi zanj velja, da njegove variacije in zamisli izvirajo iz notranjega glasu, kar je eden od razlogov, da se je med njima vzpostavila popolna interakcija.
Youn Sun Nah si je s svojimi izjemnimi vokalnimi spretnostmi pridobila izjemen sloves. S svojo zmožnostjo, da vsako pesem predstavi na edinstven način, poln čustev in strasti, publiko vedno začara v pozorno tišino, ki se zaključi z glasnim odobravanjem. Po vokalnem spektru se sprehaja tako lahkotno, da ni več le vokalistka, temveč glasbeni inštrument.
Youn Sun Nah v svojem aktualnem projektu sodeluje s švedskim kitaristom Ulfom Wakeniusom. V okleščenem formatu imata nadarjena glasbenika zagotovljen zadosten prostor za improvizacijo in raziskovanje različnih vidikov jazza. Youn Sun Nah z mojstrskim vokalom in Ulf Wakenius z neskončnim obvladovanjem kitare se izjemno dobro dopolnjujeta. Zahvaljujoč edinstveni medsebojni muzikalni kemiji lahko prehajata med različnimi vidiki glasbe, na podlagi česar nastajajo zelo zanimivi glasbeni dialogi. Kot duo sta pri nemški jazz založbi ACT izdala dva albuma: Voyage (2009) in Same Girl (2010).
Njun skupni album Same Girl vsebuje 11 navdušujočih interpretacij, kot so My Favorite Things, La Chanson d’Hélène in Enter Sandman, pa tudi avtorski skladbi Uncertain Weather in Breakfast In Baghdad. Album je s svojo raznolikostjo lep dokaz, da pevkin značilni glas zagotavlja okvir za njen vsestranski glasbeni okus.
foto: Sung Yull NAH
Ulf Wakenius (1958) je švedski kitarist, ki snema pod okriljem založbe ACT in se lahko pohvali z nominacijo za grammyja. Potem ko je pri 11 letih prvič vzel v roke kitaro, je ni nikoli več odložil. Eden njegovih prvih kitarskih junakov je bil John McLaughlin, ki je pozneje za enega Ulfovih solo albumov napisal tudi spremno besedilo.
»Njegov pristop h kitari lahko le občudujemo, saj jo igra, kot bi se že rodil z inštrumentom v rokah.«
Med letoma 1997 in 2007 je bil Ulf morda na enem najprestižnejših položajev, kar jih jazz kitarist lahko doseže – imel je mesto v kvartetu Oscarja Petersona. S tem je kronal kariero, v kateri je podrl številne rekorde. V začetku osemdesetih je s kitarskim duetom Guitars Unlimited navduševal Skandinavijo in vrhunec dosegel na finalu izbora za pesem Evrovizije 1985, ki ga je gledalo 600 milijonov ljudi, kar je verjetno največje občinstvo, kar jih je kdaj imel jazzovski kitarski duo.
Wakenius je kmalu zatem vzpostavil izjemno uspešno in dolgotrajno sodelovanje z legendarnim basistom Nielsom-Henningom Örstedom Pedersenom (NHOP), oba albuma v duetu z ikoničnim basistom Rayem Brownom pa sta segla po vrhovih jazz lestvic v ZDA.
Nastopal in snemal je tudi z velikani, kot so: Pat Metheny, Herbie Hancock, Mike Brecker, Jack DeJohnette, Joe Henderson, Ray Brown, Jim Hall, Phil Woods, Milt Jackson, Michel Legrand, NHOP, Kenny Kirkland in Chris Potter.
Pat Metheny, John Scofield in John McLaughlin veljajo za njegove velike občudovalce.
Organizacija: Intek in Kino Šiška
