Angleški folk-punkovski poet prvič pri nas! Frank Turner je unikatni fenomen današnje otoške glasbene scene: nekdanji vokalist post-hardcore benda Million Dead je punkovsko srčnost uspel preliti v pesmi kantavtorskega formata, jih zabeliti z folk-punk poskočnostjo in navdušiti pisane množice glasbenih fanov rock/pop/indie/punk/hardcore razpona. Navdušil je tako občinstvo otvoritve lanskoletnih Olimpijskih iger, kot tudi razprodano Wembley
Angleški folk-punkovski poet prvič pri nas! Frank Turner je unikatni fenomen današnje otoške glasbene scene: nekdanji vokalist post-hardcore benda Million Dead je punkovsko srčnost uspel preliti v pesmi kantavtorskega formata, jih zabeliti z folk-punk poskočnostjo in navdušiti pisane množice glasbenih fanov rock/pop/indie/punk/hardcore razpona. Navdušil je tako občinstvo otvoritve lanskoletnih Olimpijskih iger, kot tudi razprodano Wembley areno, kjer so mu v vlogi predskupin igrali Billy Bragg, Beans On Toasts in Dan Le Sac & The Scroobious Pip. V Šiško prihaja na krilih novega album Tape Deck Heart.
Če je še v 2012 Frank spremljal in otvarjal koncerte za Dropkick Murphys in Flogging Molly, pa so po izdaji novega album že zamenjali vloge, saj Flogging Molly spremljajo Franka na angleškem delu njegove samostojne turneje.
Tema, ki se nenehno ponavlja na petem albumu Franka Turnerja, Tape Deck Heart, je sprememba. Kdor njegovi karieri sledi od leta 2005, ko se je podal na samostojno pot, ne bo presenečen. Po 1400 zažigalnih koncertih in štirih kritiško opevanih albumih je glasbenik, ki smo ga prej poznali kot punkovskega poeta, lani postal (povejmo potiho) nekakšna pop zvezda. Na otvoritvi olimpijskih iger v Londonu je nastopil na umetnem griču Glastonbury Tor. Imel je samostojen koncert na Wembleyju. Svoj četrti album England Keep My Bones, ki se je ob izidu leta 2011 uvrstil na 12. mesto britanskih lestvic, je prodal v več kot 100.000 izvodih.
Turner se sam seveda ne bi nikoli opisal kot pop zvezdnik. Bolj mu je všeč beseda »zabavljač«, ki se naslanja na tradicijo vodvila, gledališča in varieteja. Njegov prehod iz undergrounda, ki ga še vedno obožuje – in kamor se še vedno prišteva – je bil zaznamovan z občutkom tesnobe. »Odkar je izšel England Keep My Bones, se dogajajo nore stvari,« pravi. Uspeha, ki sem ga doživel, niti malo nisem pričakoval. Ob tem premišljujem, kje sem začel in kam sem namenjen. Sprašujem se, če lahko še naprej ostanem glasbenik z integriteto, ki se navdihuje v punk rocku, hkrati pa na turnejah razprodajam stadione. Zaključil sem, da je odgovor da, kar je očitno, sicer me ne bi bilo tu.«
Album Tape Deck Heart je posnel lani oktobra v Los Angelesu. »Kako klišejsko – ko bendi dosežejo določen uspeh, gredo album posnet v LA,« se smeji Turner. »Živčen sem bil ob misli, da bi snemal izven Velike Britanije, saj moja glasba zveni angleško in to mi je všeč, a dejstvo je, da se ni nič spremenilo. Stanovali smo v Holiday Innu takoj zraven in vsak dan zaključili že v mraku, tako da sem komajda videl sonce.«
Razlog, da so se z njegovo zvesto spremljevalno zasedbo The Sleeping Souls prestavili v LA, je bil producent Rich Costey (Muse, My Chemical Romance in Nine Inch Nails). »Rich je snemal plošče s Springsteenom in Johnnyjem Cashom. Res mi je všeč, kar je dosegel z bendom Weezer. Če lahko za kakšno ploščo rečemo, da je podžgala duh tega albuma, je to njihova plošča Pinkerton, saj je temačna in čustvena, nivo skladb na njej pa dosega izjemne standarde. To je pop s temno, zloveščo dušo – kar je izvrstna kombinacija.«
Turner na albumu Tape Deck Heart razkriva svojo dušo kot še nikoli. Njegov najbolj oseben album do zdaj je poln pesmi, ki mu jih je bilo težko posneti, zdaj pa ga skrbi, ker jih mora prepustiti v svet. Poleg tega je to album, na katerem se je Turner prignal najdlje in dovolil drugim, da počnejo isto. Nagrajen je bil z izjemnimi podrobnostmi, z nenavadnimi obrati glasbenih pasusov, ki jih po prvem poslušanju ne boste več pozabili, in z iskrenimi čustvi, s katerimi Turner pripoveduje o viharnem minulem letu.
Main Support: ANDREW JACKSON JIHAD
https://www.facebook.com/andrewjacksonjihad
Opener: DUCKING PUNCHES
