3. KANAL: Revalvacija, kustos Michele Drascek

Na ogled do 30. marca 2010.

Gibanje plesalca je usmerjeno v ustvarjanje krogov v prostoru. Krogi predstavljajo javne sisteme (politični, kulturni, gospodarski itd.), ki vplivajo na naše življenje, če to dopustimo ali ne.
“Tonda” je mikrosistem intimnega prostora, sistem, ki obstaja med drugimi sistemi. Intimne in javne strukture razumem kot zaprte sisteme, v katere se lahko prilegamo ali pač ne. Gibanje plesalca ustvarja intimno zgodbo, ki si prizadeva, da bi sodila v javno strukturo, vendar telo neprestano prekinja popolno obliko in ustvarja svoje lastne oblike. Telo predstavlja avtonomijo živega bitja skupaj z vsemi frustracijam, ki jih pridobi v dobi rasti.

Osrednjo obliko – krog – lahko razumemo kot okular ali kot splošno obliko življenjske poti, ki jo v splošnem razumem kot ponavljanje. Mislim, da moramo kot umetniki iti po isti poti kot drugi, vendar smo pri tem bolj avtonomni. Kar naprej na novo ocenjujemo sistem, ožimo njegove meje in v okviru avtonomije umetnosti odgovarjamo za svoja dejanja.
Medsebojne povezave med plesalčevim prostorom in ljudmi, ki so naključno vpleteni v performans, predstavljajo odnose, ki se spletejo v naši družbi, znotraj sistema. Konec koncev: Imamo te odnose pod nadzorom? Ali, ker so vpleteni v sistem, je sistem tisti, ki nadzoruje naše odnose? Kdo je zmagovalec? Posameznik ali sistem? Je pot, ki si jo izberemo, da bi po njej hodili, res naša? Ali pa jo nadzira sistem naših političnih, gospodarskih ali kulturnih struktur? Smo v svojih odločitvah res svobodni?

Drugi del posnetka gre vzvratno – je revalvacija življenja, ki se je končalo. Kaj bi lahko storili bolje? Sprejemamo svojo preteklost ali nam je žal za svoja dejanja? Je navsezadnje moč našega bitja še dovolj velika, da svoje življenje končamo z nasmehom? Kaj pomeni biti pomemben? In komu? So naša umetniška življenja na kakršen koli način vplivala na družbo?

Izvirna dolžina: 42 minut.


Maja SLAVEC
Maja Slavec (1979) je leta 2005 diplomerala iz likovne pedagogike na pedagoški fakulteti v Mariboru, leto kasneje pa se je vpisala na magisterski študij fotografije na likovni akademiji v Ljubljani pri profesorju Milanu Pajku. Ob zaključku dodiplomskega študija je razstva v galeriji Media Nox napovedala eno izmed prepoznavnih lasnosti njenega dela. Objektov, ki se pojavljajo v njeni umetniški fotografiji, namreč nikoli ne razgali v celoti, pač pa nam ponudi nekakšen zastrt pogled izza kukala, ki ni niti vojerskiniti objektiven, pač pa večplasten in vsebinsko premišljen.
Umetnica je pritegnila širšo pozornost javnosti predvsem lani v izboru za pregled slovenske femistične umetnosti Ženske prihajajo! v okviru festivala Mesto Žensk. Predstavila se je z videoperformansom Woman Beauty Power Less / Ženska lepota (ne)močna, ki ga je izvedla na čopovi ulici. Avtorica ženske vloge v družbi ne idealizira, prav tako ne išče neke “naravne” izvorne ženske vloge, temveč žensko, ki se v celoti zaveda odnosa do svoje družbene vloge.